Zakaj si zase in za nas izbral takšno pot, Gospod?
Ena od dragocenih izkušenj mladosti je zagotovo zaljubljenost, ko bi vse naredili za ljubljeno osebo. Tudi Frančišek je bil mladenič svojega časa, noro zaljubljen v življenje, in velikopotezen v svojih idealih. Njegove življenjske sanje so merile daleč: želel je postati vitez in si pridobiti plemiški naslov. Zato se je odpravil na pot v Puljo. A pri Spoletu je imel sanje. V teh sanjah ga je notranji glas vprašal kdo je večji, služabnik ali gospodar. Frančišek je brez obotavljanja odgovoril, da brez dvoma gospodar. Glas pa je nadaljeval z spraševanjem: »Zakaj torej želiš služiti služabniku?« In takrat je Frančišek postavil vprašanje, ki je radikalno spremenilo njegovo življenje: »Gospod, kaj hočeš, da storim?« Gospod mu naroči naj se vrne v Assisi. Bog mu razodene le en korak, ki ga mora narediti. Frančišek zaupa in stori kar je spoznal in Gospod se mu počasi razodeva. Ta njegova drža govori tudi o tem, da Frančišek nikoli ni živel na pol. Vsakokorat, ko mu je Gospod odgovoril na njegovo vprašanje: »Kaj naj storim?«, se je izročil celovito. Tako se je dogajalo vse njegovo življenje, vse do mističnega zedinjenja z Jezusom, ko je prejel njegove rane. Njegovo hrepenjenje, da bi postal Ljubljenemu povsem podoben, se je uresničilo do te mere, da je bilo z Gospodovo ljubeznijo zaznamovano tudi njegovo telo. Kako, boste morda ugovarjali, ko pa so rane izvor hude telesne bolečine? Morda je to vprašanje, ki ga lahko zastavim Gospodu v letošnjem Velikonočnem tridnevju. Kako to, da je ljubezen zaznamovana z bolečino, kateri bi se pogosto rad ognil? Zakaj si zase in za nas izbral takšno pot, Gospod?
s. Metka Kos FMM