Log Čezsoški ali Kako uporabne so lahko plastične vrečke

Člani Frančiškove mladi iz Maribora smo skupaj preživeli vikend v kraju Logčezoški in sedaj si že dva dni razbijam glavo na tem, kaj naj napišem. Toliko se je zgodilo, da upam da ne bom česa pozabila.

Skupaj smo se odpravili v Log Čezsoški. Sprva sem pomislila: »Ljubi Bog, kje sploh je to?« Druga stvar ko smo prišli tja, je bila majhna hišica v kateri nas je bivalo sedem. Okej, sem pomislila, tega vikenda resnično ne bom preživela. Vendar je bilo popolnoma drugače. Že prvi večer smo se izjemno zabavali ob igranju z dominami, kljub temu, da smo bili vsi izredno utrujeni, saj smo prispeli pozno zvečer. Vožnja iz Maribora do Bovca pa ni ravno mali zalogaj.

Pred spanjem smo zmolili večernice in že tukaj so se začeli protesti, kako je to brezveze. Sama sem jih molila prvič in so se mi zdele neverjetno lepe.

Noč naj bi bil čas za spanje. In ker je Ana našla novoletne lučke v omari, sva se odločili to zadevo malce uporabiti. Sredi noči se je začel pohod v sobo patra Tomaža, ki bi naj zagotovo trdno spal. Vendar se je prebudil že ob  »najmanjšem« šepetu. Zato je načrt žal propadel. Ta majhen šepet pa je zbudil celo hišo, kot sva ugotovili zjutraj.

Zjutraj smo se vsi skupaj spravili k zajtrku in nato napad na hribe. Pot nas  je vodila do vznožja Krna. In še da se nebi vozili z dvema avtoma, smo se vsi nabasali v enega, zato so nekateri dobili mesto v prtljažniku. Vsi so imeli super pohodne čevlje. Razen dveh genijalcev (sama se štejem zraven). Superge ali drugače baletni copatki, res niso najboljša obutev za v hribe, ampak s Primožem sva dokaz, da se to tudi da. Na vrh sva prišla, ampak sva bila popolnoma premočena. Rešitev so vrečke, ki jih obuješ na suhe nogavice in šele nato v baletne copatke. Rezultat so neprecenljive in edinstvene superge.

Nekateri so po snegu in mrazu, celo hodili v kratkih rokavih v prepričanju, da se nebodo prehladili. In kot »pravi« hribovci smo s seboj nesli tudi liter sadjevca, ki je ostal zaprt in neuporabljen.

Ko smo prišli v dolino smo se ustavili ob Soči in najbolj pogumni smo namakali noge v ledeno mrzlo reko. Zvečer smo imeli mašo v majhni in prijetni kapelici.

Natiščani in nametani v majhni dnevni sobi smo si skupaj pogledali film Pogumni.

Kot se za nedeljo spodobi smo imeli mašo in to kar v hišici. Prišla je še gostja Eva, ki je dogajanje popestrila. Maša je bila zanimiva, saj jo je pater Tomaž prekinil(zaradi smejanja) in nam razložil vse podrobnosti, pred vsakim delom, ki je sledil. Na primer pri maši se ne spodobi sedeti s prekrižanimi nogami ali pri maši se ne smejemo ali zakaj duhovnik reče molimo.

Zadnje ure skupnega bivanja smo preživeli ob delanju zastave. Na koncu še pospravljanje hiše, za katero misliš, da je majhna, ampak ko pride na vrsto čiščenje in pospravljanje je vse preveliko. Moram priznati in pohvaliti fante mariborske Frame, ki so pridno sesali, pomivali in brisali. Saj so kar za oženit.

In seveda, da pot domov nebi bila dolgočasna, nas je dobila toča. Po drugi strani poti pa jih je dobil sneg, tako da so morali na avto namestiti verige.

Ta vikend je pustil na meni poseben pečat. Dobila sem dragocene izkušnje. Pridobila sem nove prijatelje. Naučila sem se, da skupaj zmoremo več. V mojem srcu so sedaj drobni in prijetni spomini, ki me bodo spremljali skozi vse življenje.

Slike se najdejo tukaj: LINK

Mery Senekovič

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.