Sem vranček Dokolenko in letos sem se s Frančiškovimi otroki odpravil na duhovne vaje. Skupaj s svetim Frančiškom sva otrokom predstavila nekaj prigod iz mojega muhastega življenja. Povedala sva jim zgodbo o tem, kako sem sploh dobil ime »Dokolenko«. Frančišek me je moral večkrat opozoriti na napake, ki sem jih počel. Poučil me je o pravem odnosu do hrane, o kroženju dobrih del ter o pomenu prijateljstva. Tudi otroci so se pogovarjali o teh temah in iskali odgovore na vprašanja, ki so se jim porajala ob mojih dejanjih. Ugotovili so, da je hrano resnično potrebno spoštovati, čeprav je imamo v naših krajih dovolj, se ne prenajedati, je ne metati stran in se zavedati, da je tudi to Božji dar, ki ga moramo med seboj deliti.

Poleg kramljanja o mojih dogodivščinah ter neustreznem obnašanju, so otroci ustvarili nekaj izdelkov, ki jih bodo tudi doma spominjali na naše druženje. Izdelali so preprosto glasbilo, s katerim bodo lahko polepšali kakšno praznovanje ali si krajšali čas ob dolgočasnih popoldnevih. Naredili so tudi svetilnike, ki so jih oblikovali in okrasili vsak po svojem okusu. Zvečer so jih tudi prižgali, da so predrli temo noči. Starim nogavicam so dali novo vrednost, s tem ko so jih spremenili v najrazličnejše lutke. Od volkov, ovčic in zajčkov do pošasti in pajackov.

Vse skupaj nas je izredno razveselil sneg, ki nas je pričakal, čeprav je bil od začetka malo preveč puhast. Vseeno smo počeli vse mogoče vragolije. Gradili smo skulpture, se metali po njem in seveda eden drugega obdarovali s precejšnjo mero sneženih kep.

Ker sem vranček, se pravi ptič, rad prepevam. Zato sem bil zelo vesel, ko sem videl, da otroci tako radi pojejo. In ker sem tudi jaz še otrok, sem se z veseljem pridružil njihovim igram. Najbolj navdušen sem bil nad veliko igro, kjer smo morali opraviti s prenekatero nalogo. V zameno pa smo dobili Lego kocke, s katerimi smo na tržnici kupovali sestavine in pripomočke za pripravo večerje. S skupnimi močmi nam je uspelo kupiti vse potrebno in zato zvečer nismo bili lačni.

Po sveti maši, ki smo jo imeli skupaj s starši, smo se še malo posladkali, potem pa počasi odpravili proti domu. Super bi bilo, če bi se drugo leto ponovno srečali, vendar mislim, da ne bom imel časa in me bo moral nadomestiti kdo drug.

Vaš vranček Dokolenko

Več fotografij lahko vidite TUKAJ.