Mariborska Frama je izboljševala odnose

Mariborska Frama je izboljševala odnose

Tiktakale so že zadnje pedagoške ure na fakultetah, ko smo z nestrpnostjo pričakovali malo drugačen vikend.

Po napornem tednu v urbanem okolju nam je v želodcih krulilo od pomanjkanja duhovne hrane. Da je pomembna tudi pot in ne le cilj, nam je postalo jasno v prenatrpanem avtu, na poti v idiličen kraj – Reka pri Laškem. Janeza smo pobrali v Celju.

11081757_10204231769859756_1503715668_nDa smo prišli do koče, ki je za tri dni postala naš dom, smo morali prehoditi kratko, a strmo pot. Prav tako smo se morali potruditi in podreti naše zidove-si zaupati, če smo se hoteli približati drug drugemu in se povezati med seboj. V petkovem večeru smo vsi vztrajno bulili v belo rjuho obešeno na tram hiše. Rjuha ni dolgo ostala bela, saj smo nanjo projecirali film, ki nam je prikazal življenje brez iskrene ljubezni. Polni laži in iskanja bližine so igralci begali od človeka do človeka, nenasitni, saj so iskali ljubezen tam, kjer ni bilo iskrenosti in zaupanja. Vpogled v ta drugačen svet, nas je pretresel in hkrati napolnil s hvaležnostjo, da naše odnose vodijo krščanske vrednote.

Dejavnosti sta vodila sestra Urša in pater Tomaž, ki sta popestrila vsako aktivnost s privlačnimi delovnimi listi in svojimi izkušnjami. Preko svojih najljubših živali smo odkrivali našo samopodobo, z vrednotami smo igrali domine, iskali smo vsak svoj kotiček puščave po bližnjem hribu, s kovanci smo ponazarjali ljudi, s katerimi gradimo odnose – bližnje in daljne, … Višek naše krepitve vere je bila adoracija. Z Jezusom smo se srečali in predenj položili nam najpomembnejše odnose. Dotaknjeni od srečanja z Jezusom smo radostno prepevali njemu v slavo in večer nadaljevali s skoraj že tradicionalno igro – morilcem. Vsi smo preživeli, čeprav smo bili nekateri večkrat ubiti. Spali smo vsi v isti sobi, vsak v svojih mislih, utrujeni od druženja, popoldanskega nogometa ali klepeta in razmišljanja o življenju, prav gotovo pa smo se veselili jutranje telovadbe.

V nedeljo nas je pretresla izpoved našega framaša, mladega katehumena. Hvaležni smo mu, da je z nami delil svojo zgodbo. Kmalu je napočil čas za pospravljanje hiše in zadnje skupno kosilo. Domov smo se odpravili s pogobljenimi odnosi med nami in večjim zaupanjem v Jezusa.K nadaljni molitvi za povezanost z bližnjimi, nas bodo opominjali na duhovnem vikendu izdelani rožni venčki.

11101764_10204231759299492_1478729486_n (1)

Blaž Vurzer

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.