Evropski kongres FSR in FRAMA (2. del)

Čeprav sva imeli zelo dobre in trdne namene, da bova poslali vsaj še eno novičko naravnost iz Francije, nama je na koncu zmanjkalo (predvsem) časa za pisanje.  Tako bo to zaključno javljanje potekalo kar iz Slovenije (ki pa se je v tem času že ohladila na normandijske temperature 🙂 ).

Za začetek najprej nekaj podatkov, ki so nama ušli pri prvem javljanju. Slovenska odprava v Lisieuxu je štela 7 članov, 3 framaše (poleg naju je bil v Franciji še br. Vlado) in 4 predstavnike FSR (Stana, Sandi, Dorica ter p. Filip). Udeleženci kongresa so sicer prihajali iz približno 25 različnih držav. Predstavniki FRAME pa smo prihajali iz: Albanije, Bosne in Hercegovine, Češke, Hrvaške, Italije, Litve, Španije, Ukrajine in seveda Francije.

 

 

Zdaj, ko si približno predstavljate, kakšna bitja so sedela v (relativno) veliki dvorani, lahko poveva, kaj vse se je še dogajalo v prejšnjem tednu. V sredo je bila najprej kratka predstavitev FRAME in FSRja (no, ta predstavitev je bila nekoliko daljša 🙂 ). Po predavanju pa smo se razdelili v manjše skupine v katerih se je debatiralo o različnih temah: FRAMA, prisotnost v socialnem in političnem življenju, družina ter formacija. Delo po skupinah se je nadaljevalo tudi v popoldanskem času in se zaključilo s plenumom. Večer je bil namenjen slavljenju in molitvi, ki so ju pripravili framaši iz Litve in Hrvaške. Posebej se nama je vtisnil v spomin del molitve, kjer smo vsi skupaj prižgali svečke in zapeli pesem Res velik si Bog, ob zaključku programa pa je sledil še blagoslov vsakega posameznika.

V četrtek smo kar precejšnji del dneva svoje oči upirali v platno, saj smo bili preko videokonference povezani z Dunajem, natančneje s kardinalom Schönbornom. Večerni program je bil podobno kot prejšnji dan posvečen slavljenju, ki so ga tokrat pripravili domačini ob pomoči prostovoljcev iz različnih držav.

 

 

 

 

 

Za razliko od četrtka (pa tudi ostalih dni), ko smo večkrat čutili potrebo po gibanju, premikanju … čemerkoli, kar ne bi bilo sedenje v veliki dvorani oz. katerikoli dvorani, smo se v petek odpeljali na izlet. Tudi tokrat sicer ni šlo brez sedenja, saj je vožnja trajala približno 2 uri, a na koncu nas je le čakal kar dolg pohod po pesku, blatu in tudi vodi do hribčka/otoka Mont St. Michel. Popoldne smo preživeli v odkrivanju strmih uličic ter razgledov pa tudi ob sv. maši in petih večernicah (v francoščini, seveda 🙂 ).

 

 

 

V soboto smo se spet razdelili. FRAMA posebej, FSR posebej in duhovni asistenti posebej. Pri FRAMI smo se pogovarjali o sklepih generalnega kapitlja, ki je lani potekal v Braziliji ter razmišljali, katera sporočila oz. smernice želimo dati na tem kongresu. Največ idej je bilo o povezovanju FRAME in FSRja na lokalni ravni ter povezovanju različnih nacionalnih bratstev FRAME znotraj Evrope (izmenjavi idej, gradiv …), zato smo se na koncu odločili in izbrali obe smernici. V popoldanskem času je sledila procesija do rojstne hiše sv. Terezije deteta Jezusovega, med katero smo eno desetko rožnega venca molili v slovenščini. Primerno zadnjemu dnevu našega druženja, je bil večer tokrat zelo sproščeno obarvan, države smo se namreč predstavile s svojimi značilnimi plesi in poizkušale zanje navdušiti in naučiti tudi ostale udeležence. Sledil je še ogled slik s kongresa, skupna večerna molitev in za konec že tradicionalna Mi pensamento eres Tú, Señor (ali po naše – V mojih mislih si le Ti, Gospod). Seveda se je zabava, vsaj med člani FRAME, nadaljevala še po zaključku uradnega programa, zadnji večer je pač bilo treba izkoristiti.

Nedeljsko jutro se je začelo zelo delovno, do osmih je bilo namreč treba pospraviti našo hišo, ki nam je nudila varno zavetje v prejšnjih dneh in je na nek način postala tudi naš dom. Po dokaj poznem zajtrku je sledil še zadnji plenum, kjer s(m)o udeleženci strnili svoje vtise, doživetja, spoznanja. Opogumila se je tudi naša Dorica in v imenu slovenske delegacije povedala nekaj spodbudnih misli. Sledila je zaključna sveta maša, ki je potekala v baziliki sv. Terezije, bila pa je nekaj posebnega, saj je bila posvečena Luisu in Zelli Martin, staršema sv. Terezije, ki sta godovala v tistem tednu. Seveda je bila temu tudi primerno dolga. 🙂

Po kosilu se je bilo treba počasi posloviti od Lisieuxa, vseh starih in novih prijateljev iz različnih držav ter sesti v dober (in predvsem) star kombij. In čeprav Nejc Zaplotnik pravi, da je pot pomembnejša od cilja, je bil po šestindvajsetih urah vožnje tudi cilj zelo dobrodošel in zaželjen.

Kaj lahko rečeva ob zaključku tega kongresa? Domov sva prišli polni novih vtisov, lepih doživetij ter obnovljenih oziroma na novo stkanih prijateljstev. Resnično sva začutili, kaj pomeni, da imaš brata oz. sestro v FRAMI in FSR-ju, pa naj bo to v Sloveniji ali kjerkoli drugje po Evropi. Spoznali sva, kako dragoceno je druženje med mladimi in starejšimi in kako bogatimo drug drugega. In nenazadnje … se že veseliva naslednjega kongresa, ki bo v Bosni in Hercegovini.

 

 

 

 

 

 

 

Več slik se nahaja tukaj: Link

Zdenka&Helena

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.